Četrtkove zgodbe Vol. 3

Skrivnost gore

V rosi tihega jutra se lenobno dvigujejo meglice. Razkrile so prve sončne žarke. Ob vznožju gore se na svoj prvi resni podvig pripravlja Lora. Njeno dihanje je globoko in hitro, roke stiska v pesti. Ujeta je v igro časa. Nenehno se sprašuje:
‘Ali mi bo uspelo?’
Ob vznožju se zbirajo pohodniki. Veseli glasovi in prožni koraki v Lori vzbujajo nelagodje. Želela je biti sama. Kako naj se zbere in usmeri vso energijo v največji podvig svojega mladega življenja, če je okrog nje toliko motečih faktorjev (beri: ljudi). Členki na njenih drobnih dlaneh postajajo vedno bolj beli, ustnice vedno bolj stisnjene, zapre oči, da ne vidi teh ‘kvazi planincev’ na poti. V možgane ji usidra misel:
‘Spet mi ne bo uspelo.’
Kot prikovana stoji in gleda proti vrhu, sonce odkriva čudovit pogled, modro nebo, siva skala, ob vznožju pa zeleni travniki in prečudovit gozdiček.
Naposled se je usedla na travo. Misli so poletele kot orel s pečine na vrhu gore. Glasov okrog sebe ni več zaznala, ljudje so izginili, ostala je le gora in Lora na poti proti vrhu. Dih ji je zastajal, ko se je s poti ozrla v globine. To, kar je doživljala v tisem trenutku je bilo nepozabno…
V trenutku se tok Lorinih misli ustavi, začelo jo je zebsti. Odpre oči in vidi, da je sonce že zašlo. Ko je videla, da ji podvig tudi tokrat ne bo uspel, je odšla v dolino in se odločila, da bo poskusila drug dan.

Kokoška

Nekoč je živela kokoška. Imela je svojo bajtico nekje daleč, daleč stran od svojih sorodnikov, saj se je z njimi skregala in zapustila svoj rodni kraj. Nekega dne se je odpravila v trgovino 20 km stran od bajtice. Bila je že skoraj na sredi poti, ko pa se je usula gruča lisic. Kokoška je začela bežati, da bi se skrila in živa prišla do trgovine. Po treh urah pa je le prišla v center in nakupila vse potrebno.
Odpravila se je proti domu. Ko končno prispe, jo takorekoč pred vrati napadejo lisice, ki so ji vso pot sledile. Kokoška pristane v kliničnem centru na intenzivnem oddelku…
V času obiskov so jo obiskali člani njene družine, dva piščeta in ponosen petelin. Po pogovoru z doktorjem Kljunom so se odločili za evtanazijo. Itak že tri leta ni izlegla jajca.

Advertisements
This entry was posted in Ostalo, Ustvarjalnost. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s