Naše zgodbe

Odločili smo se, da bomo snemali film in s pomočjo zbranih idej različnih tehnik pišemo zgodbo. Tema našega filma je ULICA. Za to vajo smo pisali zgodbe iz pogleda klopce v parku.
Spodaj Vam objavljamo nekaj naših krajših zgodb.

LJUBEZENSKA KLOPCA ULA-TINA

Pozdravljeni! Sem klopca Ula-Tina in za vas imam pripravljeno zanimivo zgodbo. Bilo je nekega poletnega večera v parku Mladih Sanj. Okoli mene je žuralo polno mladih študentov. Bili so zelo veseli, alkoholizirani in drogirani. Nekaj jih je ob kakšne pol enih obležalo na travi, kakšni trije so se odpravili domov, kar na enkrat pa sta na meni pristali dve lušni dekleti. Začeli sta se poljubljati in otipavati, nato pa se je že zaslišalo mokro in drhteče vzdihovanje. Punci sta se prepustili strasti, kar na enkrat pa ju je zmotil nek fant. Kakor moji možgančki delujejo sem ugotovila, da je bil to fant od ene teh dveh deklet. Začela sta se prepirati in kaj kmalu se je zaslišal pok! Ta fant je ustrelil ljubico svoje punce in ta je obležala na meni. Takoj za tem sem zaslišala glasne sirene in spet se je okoli mene pojavilo ogromno ljudi. Fanta so odpeljali policaji, punca pa je nenehno jokala ob svoji dragi. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj še dan danes ta punca prihaja sem k meni prižigati svečke. V mene pa so vgravirali ime “Tina”, saj se je tako imenovala pokojna, zato imam tudi jaz dva imena. Ula-Tina

KLOPCA

Sem Klopca v parku Zvezda, v centru Ljubljane. Mimo mene se dnevno sprehaja veliko ljudi. Največ ljudi se zbere ob petkih. Tam so večinoma mladi, ki pridejo sem popivat, se drogirat, itd. Nekega petkovega večera, ko je bil že mrak, je prišla skupina mladih in se posedla name. Začeli so popivati. Mine ena ura, ko pride mimo skupina njihovih sovrstnikov in povpraša, ali bi kdo pohal. Trije od šestih so privolili in začeli zvijati marihuano. Eden je zvil filter, drugi je zdrobil robo, tretji je zvil džoint. Pokadili so rolico in počivajo na meni. Čez tri-četrt ure se mimo priklati policaj. Vidi, da nekaj z njimi ni v redu. Povpraša jih, ali je kaj narobe (zaradi suma uporabe prepovedanih drog), oni pa odgovorijo, da ne. Jaz, Klopca, sem se ob tem počutila zelo potolčeno, saj se mi smilijo taki mladi, ki pijejo alkohol in se drogirajo. Od žalosti sem razpadla in sem nikoli več ni bilo nobenega mladega, saj je park propadel in se zarastel.

KLOPCA N’5

Vedno sem si želela biti vodnjak. Vodnjake ljudje veliko bolj spoštujejo, kot navadne klopce. Pa da ne omenjam denarja, ki ga zaslužijo! Nihče pa ne spoštuje mojega težkega bremena, ki ga nosim vsak dan. Pa saj včasih je tudi zabavno, še posebej ko me na sveže prepleskajo, ljudje pa tega ne vedo. Mojim nalogam ni ne kraja, ne konca. Nisem samo navaden sedež, daleč od tega. Najljubše mi je, ko v mojem naročju vzcveti mlada ljubezen – prvi nerodni poljubi, dotiki in dolgi zaljubljeni pogledi. Ob večerih pa si postiljajo na meni svojo posteljo vsi ti zanimivi ljudje, ki jih vsi tako krivično kličejo “klošarji”. Od njih slišim najbolj žalostne in fantastične zgodbe. Včasih ob tem točim nevidne solze. Najbolj pa me boli, ko se razni vandali znašajo nad menoj, zato sem polna brazgotin od močnih brc in ureznin. Tudi klopce čutimo. Čutimo veliko zadoščenje, ko se mladi zbirajo okrog nas in se spontano zabavajo. Priča smo ljubezni starih parov, ki še vedno gori. Ko bi le lahko znale govoriti, ko bi nam ljudje le znali prisluhniti! Sicer nisem kaj preveč zahtevna, čisto všeč mi je moje mesto pod staro vrbo mestnega parka. Le eno željo imam… vedno sem si želela biti roza. Zakaj moramo biti vse klopce tako prekleto enake, tako prekleto dolgočasne!?

JAZ SEM KLOPCA, KLOPCA POD SVOBODNIM SONCEM

Sem klopca v parku v Župančičevi jami. Imam lep dizajn in stojim na kovinskih nogah, zato se veliko ljudi usede name. Kdaj se najde tudi kakšen brezdomec, ali pa pohec, ki si zvije džoint na meni. Najbolj pa me jezi, če me nekdo začne uničevati ali mi prdne pod nos. Pridejo pa tudi zaljubljeni parčki, ki si govorijo, kako se imajo radi in ob čudovitih večerih opazujejo okolico. Neke mračne in samotne noči zaslišim alarm v bližnji trgovini in že čez nekaj trenutkov se nek zamaskirani tip usede name, sname masko in jo vrže v smetnjak poleg mene. Čaz nekaj minut se pripelje policija in možakar zbeži. Policist je prišel do mene, pogledal v smetnjak in našel masko. Ko bi le lahko govorila, da bi policistu opisala tatu, ki je storil to grozno dejanje! Čez nekaj dni prideta mimo dve starejši gospe in si spočijeta noge na meni. Zaslišim, da so ujeli enega hudobneža in bila sem vesela, da so. A kaj, če ni imel niti za kruh in je hotel nahraniti svojo družino? Mogoče mu bo pa v zaporu bolje, tam lahko dobi službo. Spoznala sem že veliko ljudi in družin in vse več jih nima za hrano, vse več je protestov in ropov. Na žalost pa sem le klopca v Župančičevi jami, ki ne more spremeniti ničesar. Sem le klopca pod svobodnim soncem.

Advertisements
This entry was posted in Ostalo. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s