Kljubovanje mrazu

P1140538
Mi, ki smo kljubovali…

OBLIKOVALSKI PODVIG
Bila sem oblikovalski podvig nemškega podjetja iz Rottenburga. Ne izprašujte me, kje je to, ker so imeli moji stvaritelji geografijo komaj dve, jaz pa sem to podedovala po njih. Skratka, ko so fantje iz ZARNOFF VODKE videli to dovršeno oblikovanje, izjemen izbor fonta, modrino mojega obličja in črtokodni nasmeh, so se zaljubili na prvi pogled. Hoteli so me, zares hoteli, vendar pa ne za vsako ceno. Trdo so se pogajali, vmes se je že zdelo, da bodo izstopili iz pogajanj in se me odrekli. Navsezadnje pa je bil vendarle dosežen kompromis in selila sem se k svoji novi družini.
P1140544
Sprva sem čutila domotožje, pogrešala sem WINDOWS XP in Photoshop, moje najljubše okno. Ne da bi se sploh zavedala, so me klonirali na tisoč izvodov in me namenili za lepljenje na steklenice. Vse lepo in prav, tudi temu sem se privadila, da nas je toliko. Z vsemi smo se super razumele, v resnici je bilo celo odrešujoče imeti nekoga, ki mu veliko zaupaš,ko si negotov in v stiski. V tistem trenutku pa se v resnici sploh nismo zavedale, kaj pomeni beseda stiska! Pravo trpljenje se je začelo šele, ko so nas dejansko nalepili na steklenice.
Prvi šok je bila ločitev od družine že drugič, ločitev od ljubljenih sestra, najbolj težko pa mi postane ob misli na plastični zapor, kjer sem preživela mesece svojega življenja. Dež, veter, sneg, pripeka, dolge ure voženj sem in tja… Malo sem si oddahnila šele, ko so nas razložili v skladišču nekega diskonta. Vendar izza plastičnih zidov svet ni videti kaj posebno lep in prijeten. Končno sem malo malo zadihala, ko so steklenico,na kateri sem bila nalepljena, postavili na polico trgovine. Takrat sem končno lahko ponovno tudi spregovorila kakšno besedo s svojimi sestrami. Njihove zgodbe so me presunile in žalostile. Povsod beda, trpljenje in žalost. Nekatere sestre so mi pripovedovale zgodbe o čudovitih domovih, kjer so nekatere srečale svoje može, ena naših sorodnic npr. se je poročila z bratrancem samega Scotch Wiskieya. To mi je vzbudilo novo upanje.
A očitno nisem rojena pod srečno zvezdo. Steklenico, ki me je nosila, je kupilo mlado dekle, ki me je odneslo naravnost ven, v park, na mraz in sneg. Navsezadnje sem izgubila še zadnje prebivališče, ko je popustilo lepilo in sem padla s steklenice. Zaradi vode so popustila vlakna papirja, na katerega sem bila natisnjena in moj nasmeh je izgubil ves sijaj.

ZAMAŠEK STEKLENICE
Sem zamašek steklenice piva Union. V petek zjutraj so me pripeljali v Mercator. Čez dan sem si ogledoval različne ljudi, ki so hodili mimo mene. Proti večeru je prišla skupina ljudi in pobrala mene, mojo steklenico in še nekaj sosednjih steklenic. Odnesli so nas do blagajne in nas plačali. Odpravili smo se proti bližnjemu parku, kjer se je ta skupina usedla. Odtrgali so me z moje flaše in me odvrgli na tla, ter začeli piti. Ležal sem na tleh in jih opazoval, kako se pogovarjajo o neumnih stvareh. Minevale so ure in skupina je postajala vse bolj pijana in nasilna. Čez nekaj časa se jim je približala druga skupina ljudi. Skupini sta se začeli prerekati in dreti druga na drugo. Opazil sem, da je nekdo prijel mojo flašo in jo razbil nekomu na glavi. Temu je sledil kratek pretep, nakar so se zaslišale policijske sirene. Skupini sta zbežali vsaka v svojo smer. Šest dni sem ležal na tleh na mrazu, preden me je nekdo pobral in odnesel na toplo. Zdaj ga gledam, kako piše mojo zgodbo.

P1140542

JAZ VIJAK
Moje ime je Franc Vijak, pobral me je nek fant iz PUM-a in bo sedaj napisal mojo zgodbo. Naj začnem na samem začetku. Naredili so me v Nemčiji in sem pripeljali z velikim tovornjakom skupaj z mojimi 20000 brati. Dolgo sem čakal v trgovini z orodjem v škatli s 100 vijaki, spomnim se samo mojega naboljšega brata Bineta Vijaka, ki je bil musliman, kar me ni motilo. Sam sem ateist. Nekega dne nas je kupil neki debeli kosmat starec in nas našraufal v klopco v parku v Zupančičevi jami, o njej ste tudi dosti slišali. Bil sem zelo osamljen, saj sem bil skregan z to klopco. Nekega dne me je neki fant z nožicem izšraufal iz klopice, kar me je osrečilo, toda ko me je odvrgel na tla, sem bil žalosten kajti tedaj nisem imel nikogar, da bi se kregal z njim. Na srečo je prišel ta fant s PUM-a in me spoznal z novimi prijatelji, s katerimi se dobro razumem in nisem več osamljen.

P1140541

Moji prijatelji so:
Mac Lonček, Zadnjih Pet Rizel, Joža The Kamenček, Vodka Krouček, Urbana Račun in Kinder Posodica.

 

ODSLUŽENI KOSTANJ
Zima se bliža koncu. V deželo bo kmalu prišla pomlad, čas novih rojstev, novih začetkov.. Kot vsa živa bitja imamo tudi kostanju svoj začrtan življenjski cikel. Naš na žalost traja samo eno leto. Kako to naše leto življenja izgleda, je odvisno predvsem od spleta naključij, sreče, tisti bolj poduhovljeni kostanji verjamemo v usodo, karmo… Jaz sem se ob koncu življenja znašel sam, zakopan pod snegom na zamrznjeni zemlji točno tam, kamor sem jeseni padel z drevesa, ki so danes gola in žalostno vzpenja nad mano. A to drevo bo čez mesec ali dva zopet odeto v cvetje in mlade poganjke, začel se bo nov cikel, čez poletje bo redilo senco sprehajalcem, jeseni rodilo moje nove bratce in sestrice.
A vrnimo se k meni… Nisem jezen ali užaljen, ampak zavedam se, da je imela večina moje generacije veliko bolj pestra življenja. Za začetek naj pojasnim eno stvar: obstajava pravi in divji kostanj. Pravi kostanj se vodi v značilnem rjavem ježkastem ovoju, ki ga v prvih dneh življenja ščiti, da lahko v miru dozori. Jaz sem pripadnik vrste divjega kostanja, ki se rodi v zeleni srajčki z bolj na redko posejanimi bodicami. Ko moj bratranec, torej pravi kostanj (saj ne, da se strinjam z poimenovanjem…) dozori, povzroči pravo vstajo človeške vrste… Zbudi se staro in mlado, navali v gozd in izživlja svoje nabiralniške nagone. Moj bratranec je zelo hranljiv in predstavlja pravi navdih za razne kulinarične mojstre. Najbolj plemenito usodo pa za moje pojme doživijo kostanji, ki končajo na zimskih stojnicah s pečenim kostanjem in nato v škrnicljih praznično razpoloženih ljudi. Od mene se razlikuje tudi po obliki je bolj zašiljen s tanjšo lupino, medtem ko smo mi bolj okrogli in rebrasti. Kaj pa moja vrsta?

P1140539Mi svoje življenje preživimo bolj naravno. Ko se izluščimo iz srajčke, se postaramo kje globoko v gozdu ali v kakem parku, lahko nas požre kaka divja žival z dovolj ostrimi zobmi. Najbolj plemenita usoda divjega kostanja se zgodi, če prekriža pot kakemu otročičku, ki ga vzame za svojo igračko ali pa iz njega v šoli pri glavnem pouku izdela kakšno skulpturo, ježka na primer. O nas pišejo celo otroške pesmice.
Moj čas se izteka… morda me bo našel kak sprehajalec in o meni napisal zgodbo, pobožne želje, da bi nekako smiselno obeležil svoje kratko življenje, morda se bom preprosto spremenil v gnojilo za prihodnje rodove… Kakorkoli se bo že zgodilo, naučil sem se, da smo v naravi vsi povezani v eno in da vsako na videz pomembno bitje opravlja svojo funkcijo in je nepogrešljivo.

Advertisements
This entry was posted in Mentorji, Ostalo, Ustvarjalnost. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s