Moralnost (lat. mos, mores= običaj) označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe. Manifestira se v motivaciji postopanja, ocenjevanju moralno relevantnih dejanj, dobrih in slabih. Nanaša se torej na tisto, kar je dobro in slabo, kar je pravilno in kar je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem postopanju. Je potemtakem lahko celota moralnih vrednot in običajev v neki družbi. Predstavlja eno od oblik človeške družbene zavesti. Soroden izraz je etika.
Morala se pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo intelektualnost usklajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. Tako morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto napisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti.
Moralna vprašanja: Različni misleci so moralo razumeli različno. Zagotovo pa morala izvira iz človekove svobode in njegove sposobnosti ustvarjanja, pa tudi iz njegovega občutka odgovornosti ter samokaznovanja. Morala je tako neizbežni sestavni del človeka kot bitja in je ni mogoče omejiti samo na eno vrsto morale, denimo, krščansko moralo. Bitje, ki ni moralno, tudi ni več človeško bitje v polnem pomenu te besede.
Morala tako postane osnova človeškega obstoja, brez morale je človek degradiran v nečloveka, v monstrum, ki ni ne žival ne človek. Zato se v vsaki obliki morale in nuce nahaja določena etika, etična koncepcija, ki temelji na nasprotnosti med biti, bivanjem in potrebo.
Toda težava je v tem, da moralno dobro ni edino dobro, kar vodi do vprašanja, kakšna je razlika med moralnim in nemoralnim, kar je v filozofiji sporno vprašanje. Eden od možnih odgovorov je, da se morala nanaša izključno na spolnost. Toda bolj verjetno bo pravilen odgovor, da je morala vse, kar se nanaša na odnos do drugih ljudi. Nekateri odgovor iščejo in najdejo v Bogu, češ, da je moralno tisto, kar veleva Bog, toda ta opredelitev je preveč omejena in ima teološko ozadje in ne antropološkega.
Razstava znanj 